V četrtek, 11. 5. 2017, smo se inženirji, stari do 35 let, člani Slovenskega društva za podzemne gradnje (SDPGmč) odpravili v Švico, kjer smo se udeležili tridnevnega 1. regionalnega srečanja mladih članov Mednarodnega združenja za podzemne gradnje (International Tunneling Association Young Members group). Prisotnih je bilo 44 mladih inženirjev iz Danske, Švice, Avstrije, Velike Britanije, Švedske, Italije, Nemčije in Slovenije.
Iz Slovenije smo se odpravili zgodaj zjutraj, saj se je program začel ob 13. uri. Kmalu po prihodu smo spoznali preostale udeležence in se nato skupaj odpravili v nekdanji rudnik železa Gonzen Bergwerk v mestu Sargans. Z mini vlakom smo se skozi temen ozek predor odpeljali v osrčje rudnika, kjer nas je strokovni vodič vodil po predorih in nam razložil ter pokazal, kako se je razvijala tehnologija izkopavanja rude skozi čas. Rudnik so v sredini 70. let prejšnjega stoletja zaprli zaradi nekonkurenčnosti, ker so imeli višje stroške s pridobivanjem rude v primerjavi s tekmeci.
Po treh urah raziskovanja rudnika smo se že kar utrujeni od dolge poti v Švico udobno namestili v predavalnici za obiskovalce rudnika Bergwerk, kjer smo poslušali predavanje o izzivih in potencialu podzemnih objektov (kavern) s strani lastnika podjetja Amberg Group, g. Felixa Amberga. Sledilo je predavanje ge. Biance Taferner iz podjetja Promat, ki je govorila o izzivih požarne varnosti v predorih. Uradni del prvega dne se je zaključil z druženjem mladih inženirjev in kot se za gradbenike spodobi, s kozarcem odličnega vina in z zelo dobro večerjo.
Drugi dan nas je avtobus ob 7:45 odpeljal v Versuch Stollen Hagerbach. Na začetku smo si ogledali testno galerijo Hagerbach, ki je fascinanten podzemni svet. Številne galerije, kaverne, testna polja, laboratoriji in trening prostori zagotavljajo idealne pogoje za raziskave, razvoj, testiranje in eksperimente v naravni velikosti. VSH je objekt v lasti družbe Amberg Group, ki jo je leta 1966 ustanovil oče g. Felixa Amberga, dr. Rudolf Amberg, ki je bil pred tem tehnični direktor rudnika Gonzen. Štiri leta kasneje, leta 1970, so odprli Hagerbach Test Gallery. Na začetku so se osredotočili na testiranje vrtanja in tehnologijo eksplozivov, z leti pa so razširili svoj spekter storitev. Danes njihova dejavnost zajema storitve vseh vidikov podzemnega rudarstva (gradnje), vključno z izkopavanjem, tesnjenjem in instalacijskih naprav ter med drugim tudi operativne vidike, kot je varnost. Velika podjetja kot so Hilti, Sika, Aco in drugi so najeli prostore za testiranje in razvoj svojih izdelkov.
Po ogledu smo prisluhnili zanimivemu predavanju g. Jürga Schlumpfa iz Sike o trajnosti betona. Temu je sledila predstavitev g. Michaela Hermanna iz VSH-ja, ki je govoril o testiranju požarne odpornosti ter nam v laboratoriju na licu mesta pokazal kako poteka poskus odpornosti betona z dodanimi polipropilenskimi vlakni na temperaturi 1050 °C. Beton je po nekaj minutnem testu ostal nepoškodovan, kar pa za klasičen beton ni značilno, saj se pri visoki temperaturni začne luščiti in krušiti.
Po kosilu smo bili razdeljeni v dve skupini. Prva skupina je ostala v Hagerbachu in na lastno kožo izkusila s kakšnimi težavami se lahko soočijo uporabniki predora v primeru neprimerno izbranih vrat za izhod v sili. Videli smo, da pri uporabi klasičnih vrat, ki se odpirajo členkasto (naprej/nazaj) lahko pride do velikih težav v primeru nadtlaka oziroma podtlaka. Če se vrata odpirajo naprej in je v prostoru kjer se nahajamo podtlak, je potrebno vrata odpreti z veliko silo. Predstavnik podjetja Elkuch, g. Michael Lierau, nam je povedal, da so ljudje v opisani realni situaciji, ko so se želeli evakuirati iz predora, mislili, da so vrata zaklenjena in odšli do sosednjega zasilnega izhoda, kar pa je lahko usodno pri požaru v predoru. V primeru, da je v cevi, kjer se nahajamo, nadtlak in se vrata odprejo proti nam, lahko utrpimo močan udarec vrat v obraz oziroma v telo. Zato je priporočljivo, da se v predorih uporabi posebna avtomatska vrata, ki se odpirajo na stran in za odpiranje le teh ni potrebna velika sila. Na koncu nam je pokazal še poškodovana testna vrata, ki so bila testirana na požarno odpornost in temperaturno obstojnost, namenjena za vgradnjo v predoru Gotthard. Samo za prototipe in testiranje so porabili približno milijon evrov.
Ogledali smo si še rudnik Schollberg oziroma podzemni kamnolom, kjer izkopavajo apnenčev agregat. Kaverne se kopljejo v treh conah po višini, kjer je največji prerez kaverne 12 metrov širok in 18 metrov visok. Na račun odlične samonosilnosti hribine s to metodo ogromno prihranijo, saj vgradnja podpornih ukrepov (brizganega beton, sider) ni potrebna. Kopali bodo v petih nivojih nadaljnjih 100 let. Po prihodu iz rudnika smo bili vsi navdušeni, saj smo mega demperje in velike izkope videli pred tem le na televiziji. Spoznali smo tudi strojnika, ki je vrtal luknje za eksploziv in nam povedal, da izkušnja delati v takem kamnolomu po 8–9 ur na dan ni kaj prida prijetna, saj pozimi ne vidi sonca, poleti pa le malo.
Po prihodu nazaj v Hagerbach je g. Felix Amberg uradno zaključil srečanje in nas za presenečenje povabil v laboratorij, kjer smo izkusili tri eksplozije, ki se jih uporablja pri miniraju med gradnjo predora. Tako smo se polni vtisov vrnili na večerjo v hotel ter izkoristili še zadnje druženje s kolegi.
Srečanje so organizirali Jasmina Amberg, Bianca Taferner, Doris Frank in Lasse Verster iz odbora ITAym. Celotno srečanje je bilo organizirano s pomočjo domačih in tujih sponzorjev in seveda g. Felixa Amberga, ki nas je povabil in visoko postavil letvico za prihodnje organizatorje srečanj ITAym.
Udeležbo na dogodku so nam omogočili:
